V nedeljo, 18. februarja 2024, smo nekateri dijaki 3. a, 3. b in 3. e odpotovali v Brago na Portugalskem na 3-tedensko praktično usposabljanje z delom pri različnih delodajalcih.

Najprej smo spoznali mesto, ki nas gosti, in njegove znamenitosti. Mesto leži na SZ Portugalske v bližini Atlantskega oceana in predstavlja sedmo največjo občino po številu prebivalcev. Je tretjo najbolj naseljeno urbano območje na Portugalskem, takoj za prestolnico Lizbono in Portom.

Ekskurzija v mesto Viana do Costelo
V soboto, 24. 2. 2024, smo dijaki odšli na ekskurzijo v Viana do Costelo. To obmorsko mesto leži na severu Portugalske, skozi katerega teče reka Lima, ki izvira v Španiji. Mesto se deli na premožnejši in revnejši del, iz tega pa izvira tudi legenda. Govori se, da sta se tam zaljubila revež Manuel in princesa Ana, po kateri je mesto nato dobilo svoje ime. Mesto je znano predvsem po svoji bogati kulturi in tradicionalni glasbi, na katero so zelo ponosni. Največja znamenitost je cerkev Santuário de Santa Luiza na hribu, kamor smo se odpravili tudi mi, saj ponuja lep razgled nad Atlantikom. Po ogledu smo se sprehodili do centra mesta, v katerem se nahajajo baročne ulice. Tam smo imeli prosti čas za kosilo in raziskovanje, nato pa odšli še do same obale Atlantskega oceana. Za to morje so značilni veliki nemirni valovi, ki so tudi zalili mnoge dijake. Čeprav so bili mokri, so se vsi zadovoljni peljali nazaj v hotel.
Marina Kuzmanović in Amanda Rijavec, 3. e
V soboto, 24. 2. 2024, po zajtrku smo si na kratko ogledali galerijo na železniški postaji. Nato smo šli do postajališča, kjer nas je čakal avtobus in se eno uro vozili do mesta Viana do Castelo. Tam smo si ogledali cerkev Svete Lucije (Santuário do Sagrado Coração de Jesus / Monte de Santa Luzia), ki pa so jo na žalost obnavljali in nismo mogli v celoti doživeti lepote te čudovite zgradbe. Nato smo se odpravili v središče mesta, kjer smo se lahko popolnoma vživeli v življenje tega mesta. Potem smo imeli dve uri prostega časa in smo šli jest. Nato smo odšli na plažo Praia de Cabedelo, kjer smo imeli uro prostega časa, in nekateri, vključno z mano, smo hodili bosi po plaži in uživali v ledeni, a prijetni vodi Atlantskega oceana. Potem smo se odpravili nazaj v hotel. To je bil najbolj in nepozaben dan v mojem življenju in zelo sem vesela, da sem lahko obiskala ta kraj, gledala v Atlantski ocean in videla vso lepoto, ki jo običajno gledam na televiziji.
Saodat Nurmatova, 3. b
Fotografije: Žan Luka Gorjup, 3. a
Ekskurzija v Porto
Čeprav smo bili pod vtisom, da bomo imeli nedelje proste, smo imeli še eno ekskurzijo. 25. februarja smo šli v mesto Porto, kamor smo na začetku tedna prispeli z letalom. Ogledali smo si most in pod njim tudi pluli z ladjico. Veter v mojih laseh in stare balkanske pesmi v mojih
slušalkah so me spominjale na Hrvaško, kamor sem kot otrok vsako leta šla za počitnice. Edina stvar, ki je bila drugačna, je bilo vreme. Pozimi je na Portugalskem vreme zelo nepredvidljivo, ampak večinoma nakazuje na dež. Po plovbi smo pokusili Portovo vino, ki je bilo, tako kot so nam rekli, sladko in močno. Kosilo smo tokrat imeli v pravi restavraciji in ne vem, če sem imela boljše kosilo, odkar smo prišli sem, čeprav je bil na krožniku samo riž, piščanec in pomri. Klasika!
Zelo sem uživala na ladji, vse ostalo je bilo preveč naporno za nedeljo.
Nova beseda je bila a pomba = golob.
Prvič sem videla goloba znotraj kavarne, kar je očitno tam običajno.
Hana Cof, 3. b
Na fotografiji Marina in Amanda na znamenitem mostu čez reko Douro, v ozadju Porto.

Ekskurzija v Lizbono

Že v zgodnjih jutranjih urah smo se 2. marca usedli na avtobus, saj nas je čakala dolga vožnja do Lizbone in Fatime. Po približno štirih urah smo prispeli v glavno mesto Portugalske, ki ponuja veliko znamenitosti.  Najprej smo imeli prosti čas za ogled gotskega samostana Mosterio dos Jeronimos, kjer smo si lahko privoščili tradicionalne portugalske sladice. Ta samostan danes stoji kot del svetovne dediščine, v katerem sta muzej in katoliška cerkev. Potem smo se mimo zidu, polnega grafitov, odpravili naprej. Na zidu je narisanih 25 karnacijskih rož, ki ponazarjajo mir in s svojo številko namigujejo na 25. april, uradni dan nageljnove revolucije, ki ga častijo v tej državi. Mimo njega smo prišli
do stolpa Belem, ki so ga zgradili sužnji, in je v preteklosti služil kot zapor. Poleg njega je tudi maketa letala iz druge svetovne vojne. Na poti naprej se odpre pogled na enega edinih mostov, ki vodi čez reko Tajo ter obenem spominja na Golden Gate, a se v resnici imenuje Most 25. aprila. Poleg njega je spomenik v čast portugalskih pomorščakov, ki so pomagali odkriti svet in Ameriko, na tleh pa je velik mozaik – zemljevid sveta. Na drugi strani reke je zelo opazno svetišče. Ker je Portugalska med drugo svetovno vojno želela ostati nevtralna, so v zameno, da jih Bog usliši, Kristusu zgradili stolp za čaščenje. Ta je tako visok, da ga potniki ob poletu iz bližnjega letališča lahko vidijo takoj
poleg sebe. Mimo njega smo se odpeljali do središča Lizbone, kjer smo si vzeli čas za kosilo in ogled okoliških ulic. Čeprav je mesto zelo lepo, smo zaradi slabega vremena komaj čakali na vrnitev na avtobus, ki nas je po dvourni vožnji pripeljal do Fatime. Ta je znana predvsem po svoji zgodbi, ki se je zgodila trem otrokom. Med igranjem so namreč zagledali zelo svetlo figuro, ki se jim približuje iz neba. To je bila oblika ženske, device Marije, ki jim je povedala tri skrivnosti, ki se bodo zgodile temu mestu. Kljub opozorilom otrok so meščani verjeli šele, ko se je to vse res pripetilo. Od takrat na mestu pojava stoji veliko dvorišče in cerkev, kjer ljudje prihajajo molit zase ali za svoje bližnje, saj lahko ozdravi tudi invalide. Če se njihova molitev uresniči, se ljudje v znak žrtvovanja na kolenih plazijo po oltarju, dokler ne krvavijo. To so na lastne oči videli tudi dijaki, nato pa so po večerji v bližnji restavraciji pot nadaljevali proti hotelu, kjer so se utrujeni vrnili pozno ponoči.
Marina Kuzmanović, 3. e

Spremljajte nas tudi na FB-strani, kjer najdete še več fotografij!

Helena Thilakarathna Velikanje, koordinatorka

Zbrala in uredila: Ana Hlebanja