Preberite si razmišljanja naših dijakov o pouku na daljavo. Če bi kdo rad napisal, kako poteka njegov šolski dan, kaj se je naučil, koga in kaj pogreša, torej karkoli v zvezi s poukom na daljavo, naj piše na ana.hlebanja@egss.si, zraven lahko priloži še fotografijo. Veseli bomo vaših prispevkov.

 

Maturantka Ema o šolanju na daljavo

»Kako bo potekalo delo? Ali bom kaj zamudila? Kakšno bo ocenjevanje? Kaj bo z maturo?«

To so vprašanja, s katerimi smo se ukvarjali prav vsi srednješolci. Mineva že peti teden šolanja na daljavo in moram priznati, da sem se nekoliko že privadila. Padla sem v rutino in si organizirala delo. Vso poslano gradivo, ki ga dobim preko eAsistenta, poskušam predelati sproti. Če se le da, večino šolskega dela opravim v dopoldanskih urah, da imam popoldan več čas zate. Dela je res veliko, moram priznati. Ampak zavedam se, da me čaka splošna matura, zato se moram zdaj bolj kot kadar koli potruditi, da ne izgubljam časa in pravočasno predelam in ponovim vso snov za maturo. Delo je pri vsakem predmetu, ampak sama trenutno več pozornosti posvečam maturitetnim predmetom. Pohvaliti moram način dela nekaterih profesorjev, saj pošiljajo primeren obseg snovi v obliki delovnih listov, posnetkov in vaj iz delovnega zvezka. V vsem poslanem gradivu vidim trud profesorjev in to zelo cenim, ampak delo na daljavo seveda ni takšno kot delo v razredu.

Iz vsake situacije se nekaj naučimo in tudi ta izkušnja nam bo enkrat koristila, v to sem prepričana.

Ema Lapajne, 4. g

 

Gimnazijka Mina Košar o šolanju na daljavo

Učenje na daljavo je zelo drugačno od tistega, kar smo bili vajeni. Zdi se mi, da nam vzame veliko več časa kot učenje v šoli ob razlagi profesorjev. Večina profesorjev nam pošilja navodila za delo, delovne liste, zapiske in povzetke, nekateri pa nam predpišejo obseg snovi, ki ga moramo predelati. Največ seveda uporabljamo računalnik, saj le tam lahko dostopamo do vseh potrebnih informacij. Z določenimi profesorji smo imeli tudi videokonference, kar se mi je zdelo precej učinkovito. Meni se pouk na daljavo ne zdi nič slabega, verjamem pa, da se ne bi vsi strinjali z mano. Zelo pomemben dejavnik je mirno in zdravo okolje, v katerem si, ko imaš pouk. Tega pa žal niso deležni vsi.

Ker v takem izrednem stanju nimamo izbire, poskušam čim bolj pozitivno gledati na celotno situacijo. Saj veste, kako pravijo: “Vsaka stvar je za nekaj dobra.”

Mina Košar, 3. g

 

Kaja Prezelj, gimnazijka in maturantka, o šolanju na daljavo

Zaključili smo že peti teden šolanja na daljavo in še zmeraj nič ne kaže na to, da se bomo lahko kmalu vrnili v šolske klopi. Kako pa je potekalo moje šolsko delo v tem času? Vstajanje se je iz 6.30 zamaknilo vsaj za kakšne dve ali tri ure. V dopoldanskem času nekaj ur posvetim šoli, popoldanski čas pa izkoristim zase. Kakšen dan naredim več stvari za šolo, drugič manj. Doma je veliko težje zbrati koncentracijo za delo kot v šoli, zato si želim čimprejšnje vrnitve k normalnemu poteku naših življenj. V času šolanja na daljavo si predmetov ne razporedim enakomerno po dnevih, ampak po navadi najprej opravim naloge za en predmet, nato za drugega, tretjega in tako dalje. Več pozornosti posvečam tistim predmetom, ki jih bom opravljala na maturi, zato se moram res dobro pripraviti. V teh petih tednih sem si oblikovala vsakodnevno rutino, zato mi vrnitev v normalen tempo učenja in šole morda prinese nekaj težav.

Glede na trenutno situacijo bi bilo dobro, da bi se obseg mature malo prilagodil, vendar pa se to najverjetneje ne bo zgodilo, zato se moramo maturantje nanjo začeti čimprej pripravljati.

Kaja Prezelj, 4. g

 

Maturantka Nina Zrimšek o šolanju na daljavo

Zaradi mnogih ukrepov se je bilo treba sprijazniti z novim načinom dela. Nobenega druženja pred poukom, brez odmora za malico in loputanja omaric, ko je zadnjič odzvonilo. Karanteno smo najprej jemali zlahka in si mislili, da smo dobili, kar smo si vedno želeli – da ne bi imeli pouka. A navajanje na nov ritem življenja je trajalo kar nekaj časa. Sama nisem jutranji tip, zato sem težko vstajala za predure in si vsak četrtek želela, da bi lahko še malo pospala. Zdaj, ko vsi delamo od doma in poudariti moram, da je moj razred resno poprijel za delo, se šele zavedamo, kakšno breme nam pouk pravzaprav prihrani. Prvi teden sem bila namreč prepričana, da je obseg snovi presegal tistega, ki bi ga drugače predelali v šoli. Da sem se privadila, sem rabila slabe tri tedne, saj smo poleg rednih zaposlitev dobivali še skrbne popravke naših maturitetnih izdelkov in e-sporočila, ki so nas opozarjala na zadnji bližajoči se prijavni rok.

Vsak dan se torej usedem za pisalno mizo in odštevam dneve do konca pouka. Ravno tako, kot bi bila v šoli. Delam po predmetih in ne po urah na urniku, delo pa prilagodim oddajnim rokom domačih nalog. Vesela sem, da smo oddali maturitetne naloge in da so profesorji razumevajoči in nam po svojih najboljših močeh pomagajo pri pripravah na pisno maturo, ki nas čaka v začetku junija.

V vsej tej svetovni zmedi, ki je nastala in jo mediji še podpihujejo z nepretrganim poročanjem, mi je kar nekaj bližnjih postavilo vprašanje, kaj pogrešam.

Ne moram trditi, da pogrešam stara poročila, saj jih prej nisem spremljala, pogrešam pa trušč, smeh, objeme, raztrgane liste, ki po navadi ležijo na šolskem linoleju, pogrešam zagotovilo, da bom zjutraj vstala, videla znane obraze na hodnikih in da bo vse v redu. Zavedam se, da je karantena prinesla veliko težav za nekatere družine in da sta v porastu panika in tesnoba, zato bi ravno tako kot vsi ostali rada majhno spodbudo. Eno pozitivno in spodbudno novico v tem kaosu, da bomo preživeli tudi to.

Nina Zrimšek, 4. g