Računalnik ostaja, službenega urnika ni več,

botanike pa je vedno več

 

Po skoraj 41 letih službe in 35 letih v šoli je očitno napočil čas, da naredi tisto, kar mnogi že dolgo sanjajo – gre v pokoj, ne da bi moral naslednji dan v službo. Letos avgusta, prvič po dolgih letih, mu ni bilo treba izdelovati urnika. In kaj se zgodi, ko človek naenkrat nima več službenega dela?

Uživaš. Doma je vedno dovolj dela: vzdrževanje hiše, vrt, rastlinjak, kuhanje, rekreacija, kakšna križanka, sudoku ali druga japonska uganka, kakšna serija … In dan je spet prekratek.

Kaj si torej počel letos 1. septembra, ko je bil za mnoge prvi šolski dan?

Počival. 31. avgusta sem na Homu nad Zasipom imel poslovilno zabavo za sodelavce, na kateri sem kuhal za približno 40 ljudi. Naslednje popoldne pa še piknik za sosede, da smo porabili, kar je ostalo od prejšnjega dne. Gorenjec!

Odhod v pokoj prinaša veliko spremembo vsakodnevne rutine. Kaj boš iz učilnic, računalnic, zbornice in šolskih hodnikov najbolj pogrešal in česa, po pravici povedano, sploh ne?

Ker imam tudi brez šole dneve precej zapolnjene, za zdaj ne pogrešam šolskega ritma. Z nekaterimi sodelavci se še vedno redno srečujemo, računalnik imam tudi doma in ostajam aktiven. Verjetno bom bolj kot učilnice in urnike pogrešal kakšen dober pogovor s sodelavci in tiste trenutke, ko si pri pouku videl, da je dijaku nekaj končno »kliknilo«.

Kaj je bil tvoj glavni življenjski nasvet, ki si ga poleg strokovnega znanja vedno poskušal predati svojim dijakom?

Ko mi je dijak rekel »Tega ne znam«, sem mu rekel, da besedic ne znam ne poznam Če problema ne poznam, še ne pomeni, da ga ne morem rešiti. Poiščem informacije, poskusim in se naučim, kar je potrebno. Tudi meni je bilo v življenju ogromno stvari na začetku neznanka. Pomembno je, da ne odnehaš samo zato, ker nečesa še ne znaš.

Generacije dijakov se neizogibno spreminjajo. Kakšna je glavna razlika med dijaki, ki si jih poučeval na začetku svoje poti, in temi, od katerih se poslavljaš danes?

Na začetku svoje službene poti ni bilo informacijskih orodij, ki jih imamo danes – računalnikov, pametnih telefonov, tablic. Komunikacija med dijaki je bila zato precej bolj neposredna. Danes velik del komunikacije poteka prek elektronskih medijev. Sicer pa se mi zdi, da se dijaki v osnovi niso tako zelo spremenili. Še vedno imajo podobne želje, strahove, težave in tudi izgovore, kot so jih imeli nekoč. Bolj kot dijaki so se spremenili okolje, pričakovanja in tudi odnos staršev do šole.

Znan si kot velik ljubitelj in strokovnjak za kaktuse. Kako se je ta posebna ljubezen sploh začela in kateri je tisti kaktus v tvoji zbirki, na katerega si najbolj ponosen?

S kaktusi sem začel že v osnovni šoli, mislim, da pri približno dvanajstih letih. Zbirka je nastajala več ali manj s »fehtanjem« potaknjencev, kakšno rastlino so mi občasno kupili tudi starši. Z leti se je zbirka večala, jaz pa sem se začel bolj specializirati. Za laika je kaktus običajno skoraj vsaka rastlina, ki ima bodice. V resnici so kaktusi le ena od skupin sočnic. Sočnice so rastline, ki so se prilagodile življenju v sušnih območjih in so sposobne v svojih organih shranjevati vodo za sušna obdobja. Kaktusi so med sočnicami posebni tudi po tem, da naravno rastejo samo v Ameriki, torej v Novem svetu. Mene pa so vedno bolj začele zanimati stapeloide, ki izvirajo predvsem iz Afrike in dela Azije. Danes predstavljajo približno 90 odstotkov moje zbirke, ki obsega nekaj tisoč rastlin. Nimam najljubše rastline in tudi ne rastline, na katero bi bil posebej ponosen. Bolj me zanima celotna zbirka in predvsem to, da lahko o rastlinah nekaj izvemo, jih primerjamo in svoje ugotovitve tudi dokumentiramo. Pri tem ima pomembno vlogo fotografija, saj je pri rastlinah zelo pomembno, da lahko primerjamo njihove cvetove, stebla in druge značilnosti. Del tega je tudi moja spletna stran, kjer poskušam zbrano znanje in fotografsko dokumentacijo urediti ter predstaviti tudi drugim.

Kaktusi zahtevajo ogromno potrpežljivosti, saj rastejo počasi in cvetijo le ob pravem času. Ali ti je botanika pomagala tudi pri profesorskem delu v razredu – te je naučila večje potrpežljivosti z mladimi?

Mislim, da so me potrpežljivosti naučili predvsem dijaki. Ko sem začel, sem bil veliko bolj eksploziven, z leti pa sem se umiril.

Kaktusi so znani po tem, da preživijo v najbolj surovih razmerah. Če bi moral potegniti vzporednico: v čem so si kaktusi in dijaki, učitelji ter šolski sistem najbolj podobni?

Bolj zanimivo bi bilo vprašati, v čem so si različni. Kaktusi so se morali prilagoditi okolju, v katerem živijo. Pri mladih pa imam občutek, da smo odrasli njihovo okolje precej spremenili in jim pogosto poskušamo odstraniti vsako oviro. Posledica je lahko, da se težje soočajo z neuspehom, kritiko in težjimi preizkušnjami. Ko sem začel poučevati, se mi je zdelo, da so bili dijaki nekoliko bolj vajeni tega, da morajo kakšen problem rešiti sami. Danes jim odrasli pogosto prehitro pomagamo.

Zdaj boš imel končno še več časa za svoje hobije. Kakšni so tvoji načrti za prihodnost – morda načrtuješ kakšno botanično potovanje ali širitev svojega rastlinjaka?

Rastlinjaka ne bom povečeval, ker že tega težko obvladujem. Razmišljam o botaničnih potovanjih, predvsem na območja, kjer rastejo rastline, ki jih gojim. Potrebujem pa sopotnika – najbolje kakšnega s terenskimi izkušnjami.

Če bi moral svojo celotno pot na EGSŠ Radovljica strniti v eno samo misel ali sporočilo za sodelavce, ki ostajajo na šoli, kako bi se to glasilo?

Še prehitro boste prišli za mano.

Kaj pa sporočaš dijakom?

Ne bojte se reči »Tega ne znam«. To samo po sebi ni problem. Problem je, če se tega nočete naučiti. Bodite radovedni, iščite, sprašujte in predvsem poskušajte sami. Tudi jaz sem se v življenju največ naučil prav stvari, ki jih na začetku nisem znal.

Ko se danes ozreš nazaj na svoja leta na EGSŠ Radovljica, kateri trenutek ali dogodek ti bo najbolj ostal v spominu kot tisti »zlati trenutek« tvoje kariere?

Težko bi izbral samo en trenutek. Eden lepših občutkov je bil pred kratkim, ko sem šel mimo šole in srečal nekaj nekdanjih dijakov. Njihova spontana reakcija – »O, gospod profesor, dober dan, profesor!« – mi je bila zelo všeč. Eden od nekdanjih dijakov, ki me je opazil šele, ko sem že šel mimo, je za menoj še zaklical: »Profesor!« Takšni trenutki ti dajo vedeti, da so se te dijaki zapomnili v lepem spominu. V spominu mi je ostal tudi pogovor s hčerko nekdanje sodelavke, ki sem jo učil. Nekoč je mami povedala, da je imela pri pouku občutek, da nismo veliko delali. Ko pa je pozneje pri svojem delu začela uporabljati orodja, ki smo se jih učili, je ugotovila, koliko znanja je pri pouku pravzaprav dobila. Podobno mi je nekoč povedal nekdanji dijak, ki je nadaljeval šolanje na višji šoli. Ko so začeli delati spletne strani, je ugotovil, da so dijaki naše šole ta znanja že obvladali, medtem ko drugi niso imeli pojma. Rekel je kar: »Mi smo razturali.« To so trenutki, ko veš, da nisi delal zaman.

 

Pogovor je pripravila sodelavka Ana Hlebanja.

Fotografija: osebni arhiv I. M.