Z dijaki 4. g smo si v sredo, 14. februarja, pozno popoldne, v Mestnem gledališču ljubljanskem na Mali sceni ogledali gledališko predstavo Zaprta vrata, ki jo je napisal francoski dramatik J. P. Sartre. Eksistencialna drama v ospredje postavi tri osebe. Garcin, Ines in Estelle se po smrti znajdejo v nenavadni sobi brez oken, v kateri je zelo vroče, nenehno gori luč, vrata so zaklenjena, zvonec pa večinoma ne deluje. Skrivnostni sobar jim pove, da bodo ostali tukaj za vedno in da nikoli več ne bodo spali. Čeprav se od prej ne poznajo, kmalu ugotovijo, da niso skupaj po naključju in da so se znašli v peklu, v katerem sicer ne bodo trpeli fizičnega mučenja, so pa obsojeni na večno sobivanje in medsebojno psihično torturo. Garcin je v življenju brezobzirno ravnal s svojo ženo, in ko je v državi izbruhnila vojna, je strahopetno pobegnil čez mejo. Estelle se je poročila iz koristoljubja, prevarala moža in umorila otroka, ki ga je imela z ljubimcem. Ines pa je zapeljala prijateljevo ženo, kar je tako prijatelja kot ženo pognalo v smrt. Nihče od trojice ne more zbežati pred samim seboj in pred lastno preteklostjo, stalno so pod nadzorom drug drugega, brezuspešno iščejo uteho in se poskušajo oprati krivde, a so drug drugemu in sami sebi vest in kazen.

V torek, 27. februarja, pa smo si v Prešernovem gledališču Kranj ogledali Naše skladišče. Besedilo je napisala sodobna slovenska dramatičarka Tjaša Mislej, s katero smo po predstavi imeli tudi pogovor. Predstava je leta 2020 prejela nagrado Slavka Gruma. Štiri nevidne delavke, skladiščnice v distopičnem svetu hipersupermegamaksimarketa, skrite pred očmi kupcev in javnosti prelagajo živilske artikle iz velikih in manjših škatel, lepijo deklaracije na uvoženo robo, prekladajo polno in prazno embalažo gor in dol pa spet nazaj … v enolično neskončnost. V prisilno prostovoljni izolaciji strašljivo ogromne skladiščne hale kot v kakem taborišču z malo stikov z zunanjim svetom delajo, jejo, se umivajo in spijo štiri delavke. Televizijska nadaljevanka in Talenti pred spanjem so jim zelo skopo odmerjeni. Domov gredo menda v nedeljo; a ne prav vsako.

Dijaki za letošnji maturitetni sklop razmišljajo o zanimivi temi. O ujetosti in svobodi.

Ana Hlebanja, organizatorka ogledov

Fotografija: MGL