Manja Čepelnik, dijakinja 4. letnika medijskega tehnika na EGSŠ Radovljica, prihaja iz Mojstrane. Vsa štiri srednješolska leta je bila odlična in je zapisana v zlato knjigo odličnjakov. Letos nas je še posebej razveselila s tako visokim številom točk na poklicni maturi. Zase pravi, da je osemnajstletnica, ki skuša svoj lajf spraviti v red. Aktivna je na mnogih področjih, med drugim ustvarja tudi svoj blog.

 

Manja, kaj bi lahko še povedala o sebi?

Prvič to, da takega uspeha res nisem pričakovala. Sicer sem se vsa štiri leta trudila, za kar se lahko delno zahvalim svojemu perfekcionizmu, ampak so me rezultati vseeno presenetili. Hmm, da odgovorim na vprašanje – zanima me res veliko stvari, zato se stalno preizkušam na kakšnem novem področju. Rekla bi, da ta radovednost pri meni izstopa. Drugače pa več o sebi razkrijem na svojem blogu.

 

Zanima me, kako si organizirala učenje, da si bila vsa leta tako uspešna.

Uspeh bi rada pripisala sprotnemu delu, vendar mi je ta fraza »delati sproti« od nekdaj zoprna. Vsak, ki je obiskoval srednjo šolo, ve, da je praktično nemogoče vse postoriti sproti, čeprav še vedno zagovarjam določeno mero organiziranosti in samodiscipline. Poskušala sem si razdeliti učno snov na manjše kose, ki so se mi tako zdeli bolj obvladljivi, z učenjem pa sem po navadi začela kakšen teden pred rokom testa oz. izpita. Poleg tega sem slušni učni tip, zato sem snov vedno ponavljala naglas, tako da doma kdaj niso vedeli, ali govorim po telefonu ali »nakladam« sama sebi.

 

Kje si pridobila največ uporabnih znanj, veščin, izkušenj in kje jih nameravaš uporabljati?

Če se omejim na strokovno znanje, sem še največ odnesla od ur grafičnega oblikovanja. Program medijski tehnik je precej širok, vsak dijak se najde na drugem področju, npr. snemanje in montaža nikakor nista »my cup of tea«, kot bi se izrazili Angleži. Verjetno bom zato kar ostala pri oblikovanju grafik. Širše gledano pa me je učila enajsta šola. Skoraj vsak profesor mi je svetoval na svoj način, večini nasvetov v vsakdanjem življenju še vedno sledim.

 

Kakšne načrte imaš za naprej? Se boš zaposlila ali nadaljevala šolanje? Kakšen poklic imaš v mislih?

Moji načrti so precej fleksibilni. Letos si bom vzela t. i. »gap year« in poskusila izpopolniti svoje znanje grafičnega oblikovanja. Trenutno delam na projektih, vezanih na to področje, in če se bom s tem uspela preživljati, bom verjetno ostala kar pri tem. Moj plan B pa je še vedno študij slovenistike, saj bom vzporedno z delom na projektih opravljala maturitetni tečaj. Slovenščina je od malih nog moja strast, poučevati ta jezik pa otroške sanje. V resnici torej dve možnosti – grafično oblikovanje ali poučevanje slovenščine.

 

S čim se ukvarjaš v prostem času? Imaš kakšen poseben hobi?

Veliko berem in pišem, večkrat svoja dela tudi pošljem na literarne natečaje. V mislih imam osnovo za daljšo zgodbo, ki jo postopoma izpopolnjujem (več v bližnji prihodnosti na blogu 😉). Rada potujem, kar bo sicer zaradi trenutne situacije moralo malo počakati, grem pa kljub temu večkrat v Ljubljano (mesto, v katerem sem najbolj sproščena) obiskat prijatelje in sorodnike. V kategorijo »poseben hobi« bi štela svojo čivavo Piko. Malo za šalo, malo zares … na sprehodih po domačem kraju izgledava kar posebno – blondinka s čivavo, nekoliko stereotipno.

 

Kako načrtuješ počitnice?

Kombinacija dela in počitka. Nekaj časa nameravam preživeti pri stari mami v Mojstrani, nekaj v Piranu s sestrično, nekaj na Bledu, plane sproti prilagajam. Predvsem mi je pomembno, da sem aktivna, ker drugače hitro zapadem v kakšno depresivno epizodo.

 

Od kod ta ljubezen do slovenskega jezika in pisanja? Vem, da pišeš, odkar se dobro zavedaš sebe.

Starša sta mi brala, ko sem bila še v mamičinem trebuhu. Potem je štafetno palico prevzela prej omenjena mama, ki mi je vedno kaj recitirala in mi svetovala, katero klasiko moram nujno prebrati. Tudi moje prijateljice so pisale, tako da se mi je to zdelo povsem naravno. Osebno veliko enostavneje spravim misli iz sebe v pisni obliki, kot pa da bi se nekomu neposredno izpovedovala.

 

Kaj bi rada sporočila mladim?

Nekje sem prebrala, da je pretirana zaskrbljenost kot guganje na gugalnici – nekaj sicer počnemo, a ne pridemo nikamor, samo utrudi nas. Zato se osredotočite na vsak dan posebej. Ljudje smo nagnjeni k temu, da se obremenjujemo s prihodnostjo, ampak v resnici je pomembno samo, da preživimo današnji dan. Jutrišnji bo imel svoje skrbi, z njim se bomo ukvarjali jutri.

 

Z Manjo se je v času poletnih počitnic na daljavo pogovarjala Ana Hlebanja, profesorica slovenščine.

 

Fotografija: osebni arhiv dijaknije